3
4
1
2Prelatovo pismo (september 2013) Prelatovo pismo (september 2013) Ko msgr. Javier Echevarría govori o apostolskosti Cerkve, spodbuja verne laike, naj osebno sodelujejo pri poslanstvu Cerkve s pogledom …Več
Prelatovo pismo (september 2013)
Prelatovo pismo (september 2013)
Ko msgr. Javier Echevarría govori o apostolskosti Cerkve, spodbuja verne laike, naj osebno sodelujejo pri poslanstvu Cerkve s pogledom, uprtim v poveličan Kristusov križ ter v žalostno Mater Božjo.
08.09.2013
Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!
Pišem vam iz Nemčije, ko se vračam s potovanja po nekaterih južnoameriških državah, kjer sem imel veselje biti z mnogimi vašimi sestrami in brati ter številnimi drugimi ljudmi, ki so deležni duha Dela. Zahvalimo se Bogu, ker smo tudi ob Svetovnem dnevu mladih izkušali — kakor je dejal Benedikt XVI. —, da Cerkev je in bo vedno mlada in lepa. Na enak način, kakor ste me duhovno spremljali v teh tednih, me spremljajte še naprej, da bodo apostolski sadovi obilni.
V zadnjih mesecih opazujemo lepoto Cerkve ter premišljujemo o značilnostih, ki jo odlikujejo in ki jih izpovedujemo v veroizpovedi. Po krstu smo bili vpeljani v Kristusovo stajo in od takrat smo ovce njegove črede. Dobri Pastir še naprej skrbi za vsakogar z milostjo, ki nam jo daje v preostalih zakramentih, predvsem v evharistiji, ki nas postopoma poistoveti s Kristusom in nas spreminja v dejavne ude njegovega mističnega telesa, v žive kamne duhovnega svetišča, ki ga oživlja Tolažnik; pa tudi pri spovedi, kjer nam Gospod odpušča grehe in nam daje novih moči, da lahko zmagujemo v duhovnem boju.
si.opusdei.org/art.php
O tem rad premišljujem na predvečer praznika rojstva naše Gospe, 8. septembra, saj v Mariji vidimo v polnosti uresničen ideal, h kateremu smo bili poklicani vsi. Devica Marija je vse od njenega brezmadežnega spočetja naprej brez greha in polna milosti; ona je ljubljena Hči Boga Očeta, živi tempelj Svetega Duha, vnaprej določena za Mater učlovečene Besede. Z otroško ljubeznijo se pripravimo na ta praznik, voščimo naši Gospe za rojstni dan in ji nesimo — kot njeni dobri otroci, kakršni želimo biti — darilo naše otroške ljubezni in naše neoporečne zvestobe njenemu Sinu Jezusu. Poskušajmo hoditi zelo blizu Nje tudi ob drugih marijanskih praznikih tega meseca, ki se začenja, ter vedno.
Hkrati bi rad, da se osredotočimo na dva praznika sredi tega meseca: povzdignjenje svetega križa, 14. septembra, ter dan kasneje na liturgični spomin na Marijo, ko je stala pod križem, dan, ki je hkrati obletnica izvolitve predragega don Álvara, prvega naslednika našega Očeta na čelu Opus Dei.
Ti dnevi so tesno povezani s Cerkvijo, ki prejema svojo odrešilno moč iz prebodene strani Kristusa na križu, ob pomoči njegove Matere, nove Eve, ki je po božjem načrtu sodelovala pri odrešenju človeštva skupaj s Kristusom,novim Adamom. Zato jo je papež Pavel VI. ob zaključku enega od zasedanj drugega vatikanskega koncila razglasil za Mater Cerkve, »torej Mater vsega božjega ljudstva, tako vernikov kakor pastirjev, ki jo imenujejo Mati ljubezniva. Želimo, da bi jo od tega trenutka naprej vse krščansko ljudstvo častilo in klicalo k njej s tem nadvse prijetnim nazivom«[1]. Težko je opisati radost našega Očeta, ko se je obračal na našo Gospo s tem nazivom, ki ga je že prej ponavljal pri njegovi osebni pobožnosti.
V Mariji se v največjem sijaju bleščijo vse bistvene lastnosti Cerkve: najtesnejša zedinjenost z Bogom in z ljudmi; vzvišena svetost; katoliškost, torej univerzalnost, po kateri je njeno Srce odprto za potrebe vseh njenih otrok, ter apostolskost. V veselje mi je, da vas v teh tednih lahko spomnim na to značilnost, s katero izpovedujemo, da je Cerkev »sezidana na trajnih temeljih; na dvanajsterih Jagnjetovih apostolih (Prim. Raz 21,14); neporušna je, nezmotno je vzdrževana v resnici: Kristus jo vlada po Petru in drugih apostolih, navzočih v njihovih naslednikih, papežu in zboru škofov.«[2]
V Mariji se odseva ta vidik Cerkve. Ona je bila tista, ki je v Kani Galilejski pripomogla, da so prvi Učiteljevi učenci imeli vero Vanj, ter jih tako pripravila na klic k apostolatu, ki so ga prejeli kasneje[3]. K svoji Materi se je obrnil Jezus s križa ter ji zaupal skrb za ljubljenega apostola in v njem za vse učence[4]. Sveta Marija je zvesta tej nalogi apostole obdržala povezane v pričakovanju binkošti[5]. Ganljivo je videti, s kolikšno skrbjo je sledila njihovim prvim korakom pri prvi evangelizaciji po prihodu Tolažnika, kakor povzemajo nekatera pričevanja takratne Cerkve. »Devica Marija svetih apostolov in drugih vernikov ni le spodbujala, naj bodo potrpežljivi in naj prenašajo preizkušnje, temveč jim je bila pripravljena pomagati v vsakem njihovem trpljenju, podpirala jih je pri oznanjevanju, bila je duhovno povezana z Gospodovimi učenci v njihovem pomanjkanju, mučenjih in v ječi«[6]. Sedaj, iz nebes, še bolj učinkovito podpira apostolat Cerkve po vsem svetu: krepi pastirje in vernike, da bi vsakdo v skladu s prejetimi darovi in milostmi pričeval za Jezusa Kristusa in prinašal njegovo ime — kakor sveti Pavel — pred pogane in kralje in Izraelove sinove[7], na področje, kamor ga je postavila njegova človeška in božja poklicanost.
Katekizem Katoliške Cerkve uči, da …
Prelatovo pismo (september 2013)
Ko msgr. Javier Echevarría govori o apostolskosti Cerkve, spodbuja verne laike, naj osebno sodelujejo pri poslanstvu Cerkve s pogledom, uprtim v poveličan Kristusov križ ter v žalostno Mater Božjo.
08.09.2013
Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!
Pišem vam iz Nemčije, ko se vračam s potovanja po nekaterih južnoameriških državah, kjer sem imel veselje biti z mnogimi vašimi sestrami in brati ter številnimi drugimi ljudmi, ki so deležni duha Dela. Zahvalimo se Bogu, ker smo tudi ob Svetovnem dnevu mladih izkušali — kakor je dejal Benedikt XVI. —, da Cerkev je in bo vedno mlada in lepa. Na enak način, kakor ste me duhovno spremljali v teh tednih, me spremljajte še naprej, da bodo apostolski sadovi obilni.
V zadnjih mesecih opazujemo lepoto Cerkve ter premišljujemo o značilnostih, ki jo odlikujejo in ki jih izpovedujemo v veroizpovedi. Po krstu smo bili vpeljani v Kristusovo stajo in od takrat smo ovce njegove črede. Dobri Pastir še naprej skrbi za vsakogar z milostjo, ki nam jo daje v preostalih zakramentih, predvsem v evharistiji, ki nas postopoma poistoveti s Kristusom in nas spreminja v dejavne ude njegovega mističnega telesa, v žive kamne duhovnega svetišča, ki ga oživlja Tolažnik; pa tudi pri spovedi, kjer nam Gospod odpušča grehe in nam daje novih moči, da lahko zmagujemo v duhovnem boju.
si.opusdei.org/art.php
O tem rad premišljujem na predvečer praznika rojstva naše Gospe, 8. septembra, saj v Mariji vidimo v polnosti uresničen ideal, h kateremu smo bili poklicani vsi. Devica Marija je vse od njenega brezmadežnega spočetja naprej brez greha in polna milosti; ona je ljubljena Hči Boga Očeta, živi tempelj Svetega Duha, vnaprej določena za Mater učlovečene Besede. Z otroško ljubeznijo se pripravimo na ta praznik, voščimo naši Gospe za rojstni dan in ji nesimo — kot njeni dobri otroci, kakršni želimo biti — darilo naše otroške ljubezni in naše neoporečne zvestobe njenemu Sinu Jezusu. Poskušajmo hoditi zelo blizu Nje tudi ob drugih marijanskih praznikih tega meseca, ki se začenja, ter vedno.
Hkrati bi rad, da se osredotočimo na dva praznika sredi tega meseca: povzdignjenje svetega križa, 14. septembra, ter dan kasneje na liturgični spomin na Marijo, ko je stala pod križem, dan, ki je hkrati obletnica izvolitve predragega don Álvara, prvega naslednika našega Očeta na čelu Opus Dei.
Ti dnevi so tesno povezani s Cerkvijo, ki prejema svojo odrešilno moč iz prebodene strani Kristusa na križu, ob pomoči njegove Matere, nove Eve, ki je po božjem načrtu sodelovala pri odrešenju človeštva skupaj s Kristusom,novim Adamom. Zato jo je papež Pavel VI. ob zaključku enega od zasedanj drugega vatikanskega koncila razglasil za Mater Cerkve, »torej Mater vsega božjega ljudstva, tako vernikov kakor pastirjev, ki jo imenujejo Mati ljubezniva. Želimo, da bi jo od tega trenutka naprej vse krščansko ljudstvo častilo in klicalo k njej s tem nadvse prijetnim nazivom«[1]. Težko je opisati radost našega Očeta, ko se je obračal na našo Gospo s tem nazivom, ki ga je že prej ponavljal pri njegovi osebni pobožnosti.
V Mariji se v največjem sijaju bleščijo vse bistvene lastnosti Cerkve: najtesnejša zedinjenost z Bogom in z ljudmi; vzvišena svetost; katoliškost, torej univerzalnost, po kateri je njeno Srce odprto za potrebe vseh njenih otrok, ter apostolskost. V veselje mi je, da vas v teh tednih lahko spomnim na to značilnost, s katero izpovedujemo, da je Cerkev »sezidana na trajnih temeljih; na dvanajsterih Jagnjetovih apostolih (Prim. Raz 21,14); neporušna je, nezmotno je vzdrževana v resnici: Kristus jo vlada po Petru in drugih apostolih, navzočih v njihovih naslednikih, papežu in zboru škofov.«[2]
V Mariji se odseva ta vidik Cerkve. Ona je bila tista, ki je v Kani Galilejski pripomogla, da so prvi Učiteljevi učenci imeli vero Vanj, ter jih tako pripravila na klic k apostolatu, ki so ga prejeli kasneje[3]. K svoji Materi se je obrnil Jezus s križa ter ji zaupal skrb za ljubljenega apostola in v njem za vse učence[4]. Sveta Marija je zvesta tej nalogi apostole obdržala povezane v pričakovanju binkošti[5]. Ganljivo je videti, s kolikšno skrbjo je sledila njihovim prvim korakom pri prvi evangelizaciji po prihodu Tolažnika, kakor povzemajo nekatera pričevanja takratne Cerkve. »Devica Marija svetih apostolov in drugih vernikov ni le spodbujala, naj bodo potrpežljivi in naj prenašajo preizkušnje, temveč jim je bila pripravljena pomagati v vsakem njihovem trpljenju, podpirala jih je pri oznanjevanju, bila je duhovno povezana z Gospodovimi učenci v njihovem pomanjkanju, mučenjih in v ječi«[6]. Sedaj, iz nebes, še bolj učinkovito podpira apostolat Cerkve po vsem svetu: krepi pastirje in vernike, da bi vsakdo v skladu s prejetimi darovi in milostmi pričeval za Jezusa Kristusa in prinašal njegovo ime — kakor sveti Pavel — pred pogane in kralje in Izraelove sinove[7], na področje, kamor ga je postavila njegova človeška in božja poklicanost.
Katekizem Katoliške Cerkve uči, da …